Velika večina, kar 90% ljudi, ima vsaj še eno pridruženo motnjo. Po navadi gre za depresijo ali kako drugo anksiozno motnjo. Pogosto se opazi tudi zlorabo psihoaktivnih snovi, kar je posledica lajšanja simptomov na ta način. Zaradi težav s samopodobo je socialna fobija močno povezana tudi z mejnimi osebnostnimi motnjami (25–89 %); predvsem borderline (globoko odvisni, odvisnostni), lahko pa se pojavi tudi pri drugih (npr. prikriti narcizem). Obstaja raziskava, ki kaže, da je socialna fobija povezana tudi z bipolarno motnjo, motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo (ADHD).

Podobne motnje

Simptome si deli že z normalno plašnostjo, agorafobijo, panično motnjo in mejno osebnostno motnjo. Predvsem je to motnjo težko razlikovati od agorafobije; pogosto tu nastopijo razlike pri posameznikovimi osebnostnimi potezami. Podobno izogibanje socialnemu življenju je možno opaziti tudi pri shizoidni osebnostni motnji, a je tu drugačna čustvena osnova. Shizoidne osebe si druženja in bližine ne želijo in se zaprejo vase po svoji želji, medtem ko si ljudje s socialno fobijo tega želijo, vendar jim to preprečuje strah.

Povezavo lahko vidimo tudi pri posttravmatski stresni motnji in nekaterih motnjah hranjenja (sploh v povezavi z dismorfično motnjo telesne samopodobe).

Četudi so razlogi za razvoj socialne anksioznosti na videz izjemno podobni, v resnici različni vzroki in sprožilci med seboj sovplivajo. Vplivi odraščanja, dednosti in posameznih travmatičnih dogodkov se prepletajo in na vsakega posameznika naredijo drugačen vtis.

        Biološka ranljivost

Genetske značilnosti:

Tveganje za razvoj socialne fobije je dva- do trikrat večje ob prisotnosti le-te pri najbližjih sorodnikov, a je v enaki meri za to lahko odgovorna genetska predispozicija ali vzgoja. En izmed dednih genetskih vzrokov je dominantnejši sistem vedenjske inhibicije (BIS), ki prevladuje motivacijski sistem umika in se kaže kot boječe ter sramežljivo vedenje. Če se tako vedenje nadaljuje po najstniških letih obstaja velika verjetnost razvoja socialne fobije. Raziskave kažejo, da se ta vzrok kaže pri 10- do 15% pacientov.

Družinske okoliščine

S to motnjo je zelo povezano otroštvo, predvsem ko je prisotno nasilje ali alkoholizem staršev. Starševsko zanemarjanje ali zavračanje, pretirana dominanca, zahtevanje popolnosti in kritičnost do napak pa stvar le poslabšajo. Na drugi strani podobne rezultate prinaša tudi družinska dinamika, kjer so starši preveč zaščitniški ali nadzorujoči. V tem primeru se otroku pretiran sram in strah pred napakami privzgoji. Tveganje poveča tudi način vzgoje, kjer starši sram uporabljajo kot disciplino in poveličujejo mnenja drugih.

Ko govorimo o socialni fobiji, so travmatični dogodki lahko sprožilec. Če ima posameznik negativno izkušnjo, kjer se je družba nanj odzvala negativno, to vpliva na njegovo samopodobo. Zaradi slabe samopodobe se začne manj družiti in postane bolj zadržan. Vrstniki ga manj vabijo na socialne dogodke. Posledično se v začaranem krogu lahko izgubi in prepriča, da je nezaželen ali nezanimiv. Ko se začne že sam izogibati družabnih dogodkov, se to le stopnjuje.

Velikokrat se to začne že v šoli. Vrstniško nasilje in poniževanje je izjemno problematično za nadaljnji razvoj socialnih veščin. Žrtev dobi občutek manjvrednosti in upravičen strah pred drugimi. Verjame, da bo vedno nemočen, zato se začne izogibati drugim in izolira. Enaka nevarnost velja za večino situacij kjer se je posameznik počutil izločen, zavrnjen, ponižan ali zaničevan. 

Trenutek, v katerem se nekdo osramoti pred vrstniki, na primer v šoli, lahko negativno vpliva na doživljanje sebe, zlasti če so se vrstniki odzvali posmehljivo.

Nasilneži si izberejo žrtev, ki je šibkejša in že na robi socialne skupine. Žrtev dobi vlogo grešnega kozla, na katerega usmerjajo svojo agresijo, skupina pa iz strahu posameznika ne zaščiti.

·       Nekateri strokovnjaki menijo, da je socialna anksioznost naučeno obnašanje. 

·       Obstaja povezava med socialno anksioznostjo in nadzorujočimi ali pretirano zaščitniškimi starši. 
·       Otroci, ki se srečujejo z draženjem, ustrahovanjem, zavračanjem, zasmehovanjem ali s poniževanjem, so bolj nagnjeni k socialni anksioznosti. S to motnjo so povezani tudi drugi negativni dogodki, kot so konfliktna družina in spolne zlorabe. 
·       Večjemu tveganju so izpostavljeni otroci, ki so sramežljivi, plašni ali zadržani v novem okolju/v družbi neznanih ljudi.
·       Spoznavanje novih ljudi, govorjenje v javnosti, predstavitev ali napredovanje na pomembno delovno mesto lahko sproži prve simptome socialne anksioznosti, čeprav ti koreninijo v adolescenci.

Če so starši do otroka pretirano zaščitniški, bo v prihodnosti nesamostojen in se lahko celo začne bati drugih. Nasprotno pa se enak strah lahko razvije kot posledica pretirane kritičnosti in poveličevanja mnenja drugih. Še bolj očitni razlogi so nasilje, nezanesljiv in nepredvidljiv odnos, kakršnega doživljajo otroci ob starših alkoholikih, ter zavračanje in zanemarjanje. Nepredvidljiv odnos pa ni vedno posledica alkoholizma, pač pa tudi drugih dejavnikov. Če je otrok lahko kaznovan ali pohvaljen za enako dejanje, se bo vedno bal naslednje reakcije. Tako nekonsistentno odzivanje vodi torej do strahu, ki vodi do dvomov vase in slabe samopodobe. Ta pa je v samem srcu socialne fobije, saj sam sebe doživlja kot neprimerno, neustrezno, manjvredno osebo. Verjamejo, da se bodo drugi do njih vedli enako kot starši, jih nenehno ocenjevali, kritizirali in poniževali.

Adolescenca in samopodoba

Pravi simptomi socialne fobije pa se začnejo kazati šele v adolescenci. Takrat se začnejo ljudje zavedati svojega videza ter zahtev in pričakovanj. Dodaten stres prinaša tudi šolanje. Vsi najstniki so torej ranljivi, a tisti, ki že odraščali v negotovem stilu navezanosti, dodatno. Tisti, ki so bili kot novorojenčki ocenjeni z negotovo navezanostjo do matere, so dvakrat bolj podvrženi razvoju socialne fobije.

Nenehna uporaba socialnih omrežji ne pomaga, a stvar le še poslabša. Platforme omogočajo nekaznovane sovražnosti, posmeh in zavračanje skupini, ki je že tako ogrožena. Dobijo občutek, da je umik od ljudi edina varna opcija.

Pozitivne afirmacije, ki si jih oseba govori, in čustveno stanje si nasprotujeta. Poskus sugeriranja pozitivnega sporočila tesnobo poveča, saj zanika resnično stanje v katerem oseba je. Veliko boljše rezultate ima tehnika sprejemanja sebe ter primerjanja svojega pogleda nase in pogleda drugih. Na ta način se išče realnost kritičnosti drugih, ki jo je oseba prej pretirano doživljala.

Drugi načini vključujejo oblike obrambnega vedenja, za katere ima oseba občutek delovanja in pomoči. Ti navadno škodujejo na dolgi rok, saj podpirajo izogibanje viru problema. Te tehnike imajo cilj izogibanja in izolacije.

Socialne fobija je bolj resna kot si večina predstavlja, ljudje namreč živijo z njo več desetletij preden poiščejo pomoč. Sicer ženske to motnjo doživljajo pogosteje, a moški večkrat poiščejo pomoč. To je v nasprotju z ostalimi motnjami; morda družba bolj sprejema sramežljive ženske, medtem ko se od moških pričakuje več proaktivnosti in uveljavljanja. Socialna fobija vpliva na vsakdanje življenje, družinsko delovanje, socialne stike, izobrazbo in delo. Tudi tveganje za samomot je višje pri pacientih s to motnjo. Priporočljivo ali celo nujno, je torej, da si ljudje, ki se srečujejo s socialno anksioznostjo, poiščejo strokovno pomoč pri psihoterapevtu, po potrebi tudi pri splošnem zdravniku.

Terapija bo najuspešnejša, ko si človek sam želi narediti korak naprej. Prva faza je individualna psihoterapija, katere cilj je pridobiti minimalno sposobnost prenašanja in pomirjanja tesnobe. Tako se bo lahko sam spopadal z določenimi socialnimi situacijami, čez čas bil pripravljen nadgraditi zdravljenje in začeti s skupinsko terapijo. Ideja skupine osebi najprej predstavlja strah, a nudi kar rabi. Komunikacija z drugimi priskrbi varno okolje, kjer prepozna svoje strahove kot posledico svojega sramu in ne kritike drugih. Dodatno pa skupina pomaga pri razvoju socialnih veščin, ki primanjkujejo.

Ker pa veliko ljudi, ki se spopada s to motnjo, blaži simptome z odvisnostjo, pa je nujno potrebno izpeljati proces zdravljenja odvisnosti najprej. Nato se lahko konstruktiven način zdravljenja same motnje začne.