Kaj je motnja separacijske anksioznosti?
Separacijska anksioznost se pojavi ob strahu pred ločitvijo od ljudi ali krajev, na katere je oseba navezana. Značilni so močne in neproporcionalne reakcije, simptomi anksioznosti in depresivnosti in somatizacije, kot so glavoboli in težave s prebavili. Oseba je preplavljena z negativnimi mislimi o izgubi (nesreča, bolezen…), tudi ko za to ni osnove.
Simptome se prepozna ob dolgotrajnih in kratkotrajnih ločitvah. Začasne in pričakovane situacije, kot je potovanje ali odhod otroka v šolo v naravi, že vzbudijo v osebi občutke groze. Pojavijo se tudi, ko gre oseba sama nekam. Takrat začne razmišljati o najhujših scenarijih, ki bi se končali s tem, da oseba ostane sama.
Simptomi separacijske anksioznosti
Simptomi nastopijo iz strahu. Strah tega, da bo oseba ostala sama in strah pred ločitvijo od bližnje osebe, če je ta grožnja realna ali namišljena. Telesni in duševni simptomi se prekrivajo s simptomi ostalih anksioznih motenj.
Telesni simptomi: somatizacije (gastrointestinalne motnje - driska, zaprtje, bolečine v želodcu, glavoboli, bolečine v sklepih in mišicah …), težave z dihanjem, vrtoglavica, mravljinčenje, aritmija, tahikardija, cmok v grlu, pretirano znojenje.
Duševni simptomi: tesnoba (tudi panični napadi), depresivni simptomi, strahovi in fobije: strah pred nesrečo in boleznijo pomembnih drugih, strah pred potovanjem, pridružene transportne fobije (letenje, da bi se izgubili, ugrabitev …), strah pred popolno, možne halucinacije (zlasti ponoči), in sicer kot iluzije (človek se zaveda, da so neresnične, po čemer se razlikujejo od psihotičnih halucinacij).
Kaj doživlja človek s separacijsko anksioznostjo?
Otroci
Otroci motnjo doživljajo drugače kot odrasli. Obnašanje je odvisno od kronološke in psihološke starosti in po navadi se jih opisuje kot zahtevne in intruzivne. Pri njih to opazimo po reakciji na separacijo, odzovejo se namreč z jokom in oklepanjem osebe od katere se ločujejo. Jok lahko traja več ur in je težko utolažljiv, spremljajo ga čustva strahu. V naslednji fazi se umaknejo in zaprejo vase. Čustva strahu preplavi žalost, postanejo apatični, nastopijo težave s koncentracijo in nezainteresiranost za igro.
Kot posledica zapuščanja se razvijejo drugi strahovi pred potencialno nevarnostjo (pred temo, pred vlomilci, pred nesrečami). Pogosto opazimo agresijo do tistih, ki napovedujejo zapuščanje ali odhod. Tudi psihosomatske težave, infekcijske bolezni ali izbruhi alergij in astme niso tuji.
Razvijejo se v pretirano zaščitniške in zahtevne ljudi, kar je za ljudi okoli njih nemalokrat vir nezadovoljstva in lahko pripelje do konfliktov.
Odrasli
Ko oseba s to motnjo postane odrasla se motnje kdaj ne znebi. Separacija od ljudi na katere so navezani vzbudi občutke ogroženosti, skrbi in strahu, ki lahko dosežejo nerazumne razsežnosti. Ti ljudje se zato začnejo izogibati situacijam, ki bi lahko pripeljale do ločitve. Že manjše ločitve kot so potovanja lahko pripeljejo do nemira, zaskrbljenosti in strahu.
Simptomi se stopnjujejo s približevanjem odhoda in lahko prerastejo v nezavedno preprečevanje situacije, ki pomeni odhod. Anksioznost in stres pripeljeta do bolezni, ki prepreči ločitev. Prehlad, gripa ali »zastrupitve s hrano« pogosto nastopijo na dan odhoda, lahko pa se začne že tedne ali mesece prej. Tem fizičnim težavam zdravniki ne najdejo izvora, a izzvenijo ko je grožnja ločitve mimo.
Medtem v človeku prevladujejo misli in skrbi o različnih katastrofičnih scenarijih. Od tega da se bo zgodilo kaj hudega, da ne bo mogel opravljati vsakodnevnih opravil do skrbi, kaj se bo pripetilo na poti in bolezni ali smrti bližnje osebe. Zato se začne obsesivno in panično oklepati bližnjih, včasih celo opuščati obveznosti, da ne bo prišlo do separacije.
Ker oseba vsako separacijo čustveno doživlja kot večno, ti občutki in misli se krepijo in kdaj pripeljejo do paničnih napadov, depresivnega obupa in nemoči. Če ima človek tudi druge motnje se simptomi še okrepijo, to so lahko druge oblike anksioznih motenj ali depresije.
Zanimivost izražanje te motnje je, da se razlikuje pri moških in zato kdaj pri njih ostane spregledana. Pri njih se namreč izraža bolj posredno, na primer izogibanje individualnih dejavnosti in konstantno iskanje družbe, če je ta primerna ali ne. Lahko pripelje do alkoholizma, saj tako začnejo blažiti občutke, kar situacije še bolj zaplete.
Ljudje s to motnjo ostanejo v odnosih in se jih oklepajo, tudi ko je to za njih rušilno za njih in njihovo samospoštovanje. Pravimo, da so »odvisni od odnosov«. Mazohistično sprejemajo vse, le da osebe nebi izgubili. Lažje prenašajo poniževanje, žaljenje in trpinčenje, celo pretepanje ali alkoholizem, kot da bi se soočili z občutki, ki jih prinese izguba. Lahko gre za izgubo občutka lastne vrednosti ali za doživljanje, da izgubijo sebe in svoj smisel ob izgubi drugega.
.png){kind=small}
Ko oseba s to motnjo postane starš ne podpirajo ali celo začnejo ovirati osamosvajanje otrok. Odraščanje jih spominja na to, da bojo nekega dne odšli od doma, zaradi česar trpijo. Trudijo se, da bi otroka zadržali doma na različne načine. To je lahko brezmejno razvajanje ali zavračanje otrokovih partnerjev.
Pogostost
Najpogostejša je do dvanajstega leta, ki se začne v zgodnjem otroštvu. S to motnjo se namreč spopada med 5 do 22 odstotkov otrok, viri so namreč različni. V tej starosti je relativno enakomerno razporejena med dečke in deklice, v odraslosti pa je pogostejša pri ženskah. Sedem odstotkov ljudi trpi za to motnjo, a le tretjina teh jo prinese iz otroštva; dve tretjini jo prvič občutita v odraslosti.
*slika človečkov*
Testirajte se
Pridružene in podobne motnje
Pridružene motnje
Zelo pogosto se pojavijo skupaj z generalizirano anksiozno motnjo, depresijo in panično motnjo. Kdaj je separacija povod za panični napad pri panični motnji. Predvsem pri otrocih sovpada z razvojem posttravmatske stresne motnje, socialne anksioznosti in oblikami osebnostnih motenj.
Ker je separacijska anksioznost v samem temelju psihičnega aparata, v ne-varni obliki navezanosti, kar je osnova za uravnavanje čustvovanja ter stabilno predstavo o sebi, ni presenetljivo da sovpada z večino duševnimi motnjami in se pojavlja kot sindrom pri osebnostnih motnjah. Najizrazitejši so pri borderline osebnostni motnji, saj pri njih separacija nato sproži yelo slabo nadzorovano agresivno čustvovanje in obnašanje.
Nekatere študije separacijsko anksiozno motnjo povezujejo tudi z bipolarno motnjo.
Podobne motnje
Zelo je podobna agorafobiji in ostalim izoliranim fobijam, predvsem po manifestaciji izogibanja. Podobnosti vidimo tudi pri socialni anksioznosti, panični mornji in depresiji. V času odsotnosti bližnje osebe se lahko pojavijo tudi psihotični simptomi, a izginejo, ko se oseba vrne.
Vzroki in sprožilci
Ko sočasno nastopijo okoliški in notranji dejavniki, preobremenijo psihični aparat in omogočijo razvoj separacijske anksioznosti motnje.
Biološka ranljivost
Genetske značilnosti:
Ko govorimo o dedovanju motnje, govorimo le o nagnjenosti in specifični ranljivosti na ločitve. Raziskave na dvojčkih kažejo, da je separacijska anksiozna motnja v precejšnji meri dedna. Pri otrocih s to nagnjenostjo je pomembna priprava na vse izzive odraščanja, ki jih spremlja ločitev in večja obzirnost ob pripravi na vrtec, šoli naravi…
Razen pri raziskavah na posvojenih enojajčnih dvojčkih, ki so redke in kompleksne, je ugotavljanje genetskega vpliva omejeno. Strahovi so namreč priučljivi in če imajo starši težave z ločevanjem od otroka in so pretirano zaščitniški, bodo to mišljenje prenesli na otroka. Starši otroka s to motnjo po navadi tudi sami trpijo za eno ali več anksioznih, osebnostnih ali drugih duševnih motenj.
Nevrobiološke značilnosti:
Biološka ranljivost pri vseh anksioznih motnjah, tudi separacijski anksioznosti, so le osnova in vzroke iščemo drugje. Pri motnji separacijske anksioznosti opažamo neravnovesje predvsem pri dveh vrstah živčnih prenašalcev. To sta norepinefrin in serotonin, a ni jasno ali je to vzrok ali posledica.
Tudi amigdala je pri teh ljudeh pretirano reaktivna, in se kot center za strah odziva na nevarnost dokončne in nenadomestljive izgube, ker oseba tako dojema vsako ločitev. Amigdala pa nato sproži ostale simptome anksioznosti.
Psihološka ranljivost
Družinske okoliščine
Nevrobiološke značilnosti pomenijo le večjo nagnjenost za možnost razvoja separacijske anksioznosti, dokončni vpliv pa imajo v večini dokončno vlogo pri njenem razvoju. To se nanaša predvsem na razvoj varnega stila navezanosti. Anksioznost lahko namreč po pomoti vzbuditi, če mu pripisujejo ali pred njim odigravajo svoje stiske ob ločitvi od njega.Do motenj pride v primeru, da starši (ali druga oseba, od katere je otrok odvisen) otroka zanemarjajo ali so pretirano zaščitniški.
V prvem primeru pride do anksioznosti, ko se otroka pušča samega ali v skrbi več ljudi. Otrok do psihološkega rojstva potrebuje osebo, ki se vede predvidljivo in dosledno. Le konsistenca bo otroku omogočila ponotranjiti, da je osebi pomemben tudi ob začasni ločitvi. To je pomembno predvsem do točke v razvoju, kjer otrok razvije dolgotrajni spomin. Do takrat vsako ločitev namreč doživlja kot večno.
V nasprotju s tem pa je pretirano zaščitništvo in navezanost na otroka, ki mu omejuje čustveno in osebno samostojnost. V tem primeru namreč ne razvije ustreznih mehanizmov, ki mu pomagajo premostiti stisko ločitve. Ponotranjiti mora, da ločitve niso nič judega ali problematičnega, kar pa lahko pridobi le ob kratkotrajnih ločitvah (materina krajša odsotnost, vrtec…).
Ključna je torej ustrezna konsistenca skrbnikov in podpora pri potrebah do razvoja.
Tvegane osebnostne lastnosti
Še preden otrok oblikuje osebnost in svoje lastnosti, se potrebe po druženju pokažejo, saj so vrojene. Že med novorojenčki se namreč kažejo razlike pri primarni potrebi po telesnem stiku, bližini in ljubkovanju. Tu pa pride do težav pri posvojenih otrocih, saj si s starši ne delijo dednih značilnosti in temperamenta, kar pripelje do neusklajenosti potreb.
Druga tvegana lastnost je nevrotocizem ali manjša čustvena stabilnost.
Travmatični dogodki in drugi stresorji
Ko govorimo o travmatičnih dogodkih, ki so lahko povod za razvoj separacijske anksiozne motnje, je tu kar obsežen spekter scenarijev. Seže od izgube ali grožnje izgube ljubljene osebe, preusmeritev starševske pozornosti na bolnega sorojenca ali le zgodnje in kratkotrajne ločitve od staršev. Le-te namreč motijo konstantnost in stabilnost. Enako velja za pogoste selitve ali migracije, kjer se otrok loči od ljubljenih ali celo staršev.
Dejavniki tveganja
- prisotnost (in neprepoznavanje) motnje separacijske motnje v otroštvu,
- motnja separacijske anksioznosti se pogosto razvije pri ljudeh, ki so utrpeli izgube bližnjih, ovdoveli …,
- travmatični dogodki v otroštvu (izgube, zlorabe …),
- pomembna genetska predispozicija (faktor heritabilnosti je 0,73),
- pomemben dejavnik tveganja je tudi akumulacija življenjskih obremenitev in stresorjev pri prehodu v odraslost (selitev od primarne družine, menjava zaposlitve ali nova zaposlitev, prihod novega družinskega člana, kot je rojstvo otroka).
Psihodinamska razlaga
Vsak otrok doživi separacijsko stisko ob prvi ločitvi od matere ali drugega primarnega skrbnika. To je povsem normalna faz v razvoju, ki se ji reče faza diferenciacije. Okoli sedem do osem mesecev starosti otrok še ne razlikuje sebe od mame, a razlikuje mamo od drugih ljudi. Zato v njeni odsotnosti njegov notranji svet razpada. Okoli tretjega ali četrtega leta starosti otrok doseže tako imenovano psihološko rojstvo.
Zdrav:
Vstop v vrtec ni pretirano zahteven, saj se otrok privadi v parih dneh ali tednih in se razmeroma hitro zadovoljivo čustveno naveže na »nadomestno mamo« (vzgojiteljico, učiteljico…).
V odraslosti postane čustveno celostna oseba z zdravim stilom navezanosti.
Nezdrav:
Ob ločitvi izgubijo stik s temeljnim občutkom varnosti in doživljajo hude stiske, zbolevajo ali otopijo. Če je otrok konstantno doživlja občutke groze lahko to pusti težke psihološke posledice. Prisotnosti mame ne ponotranja, a le opazuje in v paniki čaka na separacijo.
Stres ob ločitvi in neznosno bolečina lahko vodita v depresijo in samomorilne misli. Pretirano navezanost pa v odraslosti prenesejo na partnerja ali svoje otroke.
Osebe z nezdravim stilom navezanosti in separacijsko anksiozno motnjo torej ločitev, ki so jo kot odrasli sicer sposobni prenesti, doživljajo kot razpad samopodobe in samovrednotenja. Očitajo si, se krivijo in imajo občutek, da brez druge osebe ne bojo mogli preživeti. Ti občutki kdaj vodijo v telesne težave, depresivne simptome ali panične napade.
Situacije, ki lahko sprožijo patološko tesnobnost:
- odhod od staršev,
- rojstvo otroka,
- izguba partnerja,
- odhod otrok od doma,
- selitev,
- menjava službe,
- odhod na dopust …
Pomoč
Kdaj si pomagamo sami? Je to dovolj?
Kot pri ostalih anksioznih motnjah so tehnike sproščanja, dihalne vaje, meditacija in telesna aktivnost dober način blaženja simptomov. Specifično za strah pred ločitvijo so pomembni odnosi z bližnjimi, saj je zdravo pogrešanje povsem običajna stvar. Kadar pa je ta proces iz različnih razlogov moten ali nezadovoljno izpeljan pa tega primanjkljaja ne moremo nadomestiti sami. Stabilne predstave o sebi in drugih ter samopodobo lahko spreminjamo in rekonstruirano v odnosih s čustveno pomembnimi ljudmi v našem življenju.
Osebe, ki trpijo za to motnjo skozi življenje razvijejo obrambne strategije, ki simptome omilijo. A s tem le poglabljajo neustrezne načine spoprijemanja s temi občutki. Poskušajo namreč imeti nadzor nad vsemi aspekti svojega življenja in življenja drugih, predvsem svojih otrok, kar pa ni možno in izjemno nezdravo. To ljudi okoli njih frustriram pripelje do jeze, nezadovoljstva, sporov in morda celo do ločitve, ki se jo je oseba želela izogniti. Obnašanje ostalih pa osebe ne bo umirilo, saj je pri ljudeh s porušenim občutkom varnosti to skoraj nemogoče brez profesionalne pomoči in dolgotrajnega postopka rekonstruktivnega odnosa s psihoterapevtom.
Strokovna pomoč
Oseba za katero menimo, da ima separacijsko anksiozno motnjo more po strokovno pomoč, ko simptomi vplivajo na delo, odnose in ostala življenjska področja. Pa tudi v primeru težav z odvisnostjo od drog ali alkohola in drugih duševnih težav. Predvsem pa nemudoma v primeru samomorilnih misli.
Če imate občutek, da je anksioznost povezana s telesnimi težavami. Je sicer priporočljivo, da se najprej opravi zdravniški pregled in izloči ostale vzroke. Če se potrdi dobro fizično zdravje se nadaljuje k psihiatru ali psihologu po diagnozo in zdravljenje.
Diagnoza
Motnjo separacijske anksioznosti so šele nedavno prepoznali in umestili v diagnostično kategorijo. Ta motnja je pogosto, zlasti pri moških, prikrita in težje prepoznavna.
Strah in stiska pred ločitvijo mora pri odraslih trajati vsaj pol leta; če traja manj, gre za prehodne, navadno prilagoditvene motnje. Seveda za diagnozo ni dovolj ne čas trajanja simptomov in ne posamezni simptomi, saj ti ne podajo celovite klinične slike. Za diagnozo so potrebni še vsaj trije od naslednjih kriterijev:
· anksioznost mora biti posledica strahu pred ločitvijo (od doma, od pomembnih oseb …) in razmeroma neodvisna od drugih (tudi pridruženih) anksioznih motenj,
· vse somatizacije (glavobol, gastrointestinalne težave, bolečine v hrbtu …) se morajo sprožati šele ob napovedi ločitve ali pa se takrat občutno poslabšati,
· ponavljajoče se nočne more, ki so vsebinsko vezane izključno na zapuščanje,
· ponavljajoča se stiska ob napovedi ločitve od pomembnih oseb,
· pretirana in neupravičena skrb za zdravje in blagostanje bližnjih,
· vztrajne skrbi, povezane z varnostjo bližnjih oseb, strah, da se jim bo pripetila kaka nesreča, da jih bodo ugrabili …
Pomembnejši kriterij za diagnosticiranje je tudi opuščanje obveznosti na račun izogibanja zapuščanja, kot je denimo izogibanje poslovnim potovanjem.
Psihiater to diagnozo postavi takrat, ko simptomov motnje separacijske anksioznosti ne pojasnjujejo druge duševne motnje (zlasti prilagoditvene motnje na spremembe, agorafobija, socialna anksioznost in motnje avtističnega spektra).
Zdravljenje
V prvi vrsti se motnjo separacijske anksioznosti zdravi s psihoterapijo, a v hujših primer se občasno predpišejo zdravila kot so antidepresivi. Tudi v primerih predpisa antidepresivov pa je priporočljiva kombinacija.
Ker težave izhajajo iz problemov s temeljnim občutkom varnosti in samostojnosti, je najkoristnejša dolgotrajna procesna razvojno usmerjena analitična psihoterapija, v okviru katere pacient in psihoterapevt vzpostavita korektivni odnos cilj katerega je, da ga pacient ponotranji. To je namreč način, da bo oseba lahko oblikovala občutek varnosti tudi v primeru začasne ločitve. Ker je način močno povezan z vzroki ima dobro napoved in je to ena najbolj ozdravljivih motenj. Če se obravnava začne zgodaj, so možnosti še toliko večje.
Obstajajo tudi opcije kot je medicinska hipnoza, ki zagotovijo tako hitro blaženje simptomov kot zdravila, a brez neželenih stranskih učinkov. To je možno priključiti procesni psihoterapija.